Tik-tak

Pet, štiri, tri, dva, ... in mimo je še zadnji dan. Sonce, povabila, obljube - vidimo se kmalu! Če ne prej, naslednje leto.

Česa smo se naučili? Od filmov tega, da je hitrost časa zelo relativna. Dobri filmi imajo moč, da nas odlepijo od tiktakanja urinega kazalca in nam čas odmerjajo v kadrih. Sodelovanje v prostovoljski brigadi Kina Otok ima moč, da še za odštevanje časa zmanjka časa in je vsega konec še preden se dobro zaveš, da se je res začelo.

Od tistih, ki so kupili vstopnico in sedli na Manziolijev trg, smo se naučili, da se je treba v septembrskih večerih toplo obleči in da hladen severni veter lahko s trga pomete smeti, filmofilov pa ne.
Od filmov smo se naučili marsičesa. Da se zgodovina ponavlja, dokler se trak njenega filma ne pretrga. Da tudi v črno belem filmu marsikdaj marsikaj ni črno belo. Da je svet takšen, kakršnega si zamisliš.
Od modrih misli, ki so jih z nami delili gostje, pa se nas je prijela tista najbolj univerzalna, ki smo jo že nekje slišali in ki nam jo je ob večernem druženju na Svetilniku zaupal režiser zmagovalnega filma: da je vse, kar potrebujemo, ljubezen. Pa saj to smo že vedeli!

Za to priložnost bom zato njegovo misel prepleskala z drugačno barvo: vse, kar potrebujemo, je Otok. Vprašajte prostovoljce, ki s(m)o svoj čas za en teden podredili taktirki Direktorice, Izolane, ki so nas (in vas) z veseljem sprejeli medse, in redne obiskovalce otoških prizorišč.
Vse, kar potrebujemo, je Otok. Kino Otok! Južni Otok. In spet odštevamo.

Režiserja spustila sidro

Na videz popolnoma preprosta fotografija, ki površnemu pogledu razkrije le to, da smo v objektiv ujeli vsakdanji izolski prizor - dva domačina, ki v eni zmed neštetih uličic v lokalnem kafiču ob pogovoru srkata dopoldansko kavico.

Ostrejše oko bo opazilo, da imata kavopivca z Izolo skupnega le nekaj - Kino Otok. Pri asimiliranju v lokalno skupnost smo namreč v objektiv danes ujeli oba režiserja filma Sidrišče, ki se v letošnji sekciji Trgatev poteguje za nagrado občinstva. Da, če se vam zdi to malce nenavadno obnašanje za filmske režiserje in cenjene goste iz tujine, imate prav - tudi meni bi se zdelo, če bi bila tu prvič. Toda naš (in vaš) filmski otok zaznamuje prav ta nenavadna sproščenost, ki filme in njihove ustvarjalce zbliža s tistimi, ki vztrajno obiskujejo svoj najljubši sedež v kinu. Ne verjamete? Spremljajte nas še naprej, saj sledijo pričevanja očividcev in sveže slikovno gradivo!

Mornarji, kopno na vidiku! Vidim Otok!

Kdaj je že letos? Od 8. do 12. septembra. Aha, moram se zmenit v službi, da si vzamem dopust. Telefoni začnejo zvoniti, hej, kako si, kaj počneš, si letos tudi z nami? Kako je bilo lani fajn! Si že videla plakat, pa kakšne majčke bodo? Super! A bomo imeli zvečer ob morju bakle? Potrebuje kdo prenočišče? Ah, ti si pa nov! Dobrodošel! Organiziram si koledarček, v glavi premetavam misli - če v sredo po službi začnem študirati program, potem v soboto lahko začnem oblikovati tekste, v nedeljo se v Izoli sestanem z ekipo, in potem v enem tednu... Poglej kako zanimivi gostje bodo letos z nami! Noči pred računalniškim zaslonom, dnevi tečejo vse hitreje, ljudje se zbirajo, seznami se daljšajo, napetost narašča. Kmalu bo tu, spet ... spet ga bomo imeli ... spet ga imamo, Kino Otok!