12. september 2010

Tik-tak

Pet, štiri, tri, dva, ... in mimo je še zadnji dan. Sonce, povabila, obljube - vidimo se kmalu! Če ne prej, naslednje leto.
Česa smo se naučili? Od filmov tega, da je hitrost časa zelo relativna. Dobri filmi imajo moč, da nas odlepijo od tiktakanja urinega kazalca in nam čas odmerjajo v kadrih. Sodelovanje v prostovoljski brigadi Kina Otok ima moč, da še za odštevanje časa zmanjka časa in je vsega konec še preden se dobro zaveš, da se je res začelo.
Od tistih, ki so kupili vstopnico in sedli na Manziolijev trg, smo se naučili, da se je treba v septembrskih večerih toplo obleči in da hladen severni veter lahko s trga pomete smeti, filmofilov pa ne.
Od filmov smo se naučili marsičesa. Da se zgodovina ponavlja, dokler se trak njenega filma ne pretrga. Da tudi v črno belem filmu marsikdaj marsikaj ni črno belo. Da je svet takšen, kakršnega si zamisliš.
Od modrih misli, ki so jih z nami delili gostje, pa se nas je prijela tista najbolj univerzalna, ki smo jo že nekje slišali in ki nam jo je ob večernem druženju na Svetilniku zaupal režiser zmagovalnega filma: da je vse, kar potrebujemo, ljubezen. Pa saj to smo že vedeli!
Za to priložnost bom zato njegovo misel prepleskala z drugačno barvo: vse, kar potrebujemo, je Otok. Vprašajte prostovoljce, ki s(m)o svoj čas za en teden podredili taktirki Direktorice, Izolane, ki so nas (in vas) z veseljem sprejeli medse, in redne obiskovalce otoških prizorišč.
Vse, kar potrebujemo, je Otok. Kino Otok! Južni Otok. In spet odštevamo.

1 komentar: