Tik-tak

Pet, štiri, tri, dva, ... in mimo je še zadnji dan. Sonce, povabila, obljube - vidimo se kmalu! Če ne prej, naslednje leto.

Česa smo se naučili? Od filmov tega, da je hitrost časa zelo relativna. Dobri filmi imajo moč, da nas odlepijo od tiktakanja urinega kazalca in nam čas odmerjajo v kadrih. Sodelovanje v prostovoljski brigadi Kina Otok ima moč, da še za odštevanje časa zmanjka časa in je vsega konec še preden se dobro zaveš, da se je res začelo.

Od tistih, ki so kupili vstopnico in sedli na Manziolijev trg, smo se naučili, da se je treba v septembrskih večerih toplo obleči in da hladen severni veter lahko s trga pomete smeti, filmofilov pa ne.
Od filmov smo se naučili marsičesa. Da se zgodovina ponavlja, dokler se trak njenega filma ne pretrga. Da tudi v črno belem filmu marsikdaj marsikaj ni črno belo. Da je svet takšen, kakršnega si zamisliš.
Od modrih misli, ki so jih z nami delili gostje, pa se nas je prijela tista najbolj univerzalna, ki smo jo že nekje slišali in ki nam jo je ob večernem druženju na Svetilniku zaupal režiser zmagovalnega filma: da je vse, kar potrebujemo, ljubezen. Pa saj to smo že vedeli!

Za to priložnost bom zato njegovo misel prepleskala z drugačno barvo: vse, kar potrebujemo, je Otok. Vprašajte prostovoljce, ki s(m)o svoj čas za en teden podredili taktirki Direktorice, Izolane, ki so nas (in vas) z veseljem sprejeli medse, in redne obiskovalce otoških prizorišč.
Vse, kar potrebujemo, je Otok. Kino Otok! Južni Otok. In spet odštevamo.

Letošnji Kino Otok prinaša golobica

Lanskoletno podmornico, polno malih ribic, je letos zamenjala sončna golobica. Osrednja podoba letošnjega festivala tako temelji na simbolu Izole, mesta, ki že šesto leto pod okrilje jemlje Kino Otok.

Stara izolska legenda pripoveduje:

''Pisalo se je leto 1380, ko so se obali mesta Izole približevale sovražne ladje genovske vojske. Ladje so se z naglico približevale mestu, zato so se prestrašeni prebivalci zatekli k Sv. Mavru. Po legendi naj bi svetnik njihove prošnje uslišal in nad mesto poslal meglo in belo golobico. S tem je dosegel, da je megla popolnoma prekrila obalo in mesto in tako sovražne ladje odvrnila od napada. Golobica pa jih je povedla, namesto v pristanišče, na odprto morje in Izola ter njeni prebivalci so bili rešeni. Golobica se je vrnila na kopno, v kljunčku je držala oljčno vejico v znak miru in svobode.''

Golobica Kina Otok pa v Izolo prinaša odlične filme, ki bodo poskrbeli, da bo tudi 6. edicija Kina Otoka legendarna.

Mornarji, kopno na vidiku! Vidim Otok!

Kdaj je že letos? Od 8. do 12. septembra. Aha, moram se zmenit v službi, da si vzamem dopust. Telefoni začnejo zvoniti, hej, kako si, kaj počneš, si letos tudi z nami? Kako je bilo lani fajn! Si že videla plakat, pa kakšne majčke bodo? Super! A bomo imeli zvečer ob morju bakle? Potrebuje kdo prenočišče? Ah, ti si pa nov! Dobrodošel! Organiziram si koledarček, v glavi premetavam misli - če v sredo po službi začnem študirati program, potem v soboto lahko začnem oblikovati tekste, v nedeljo se v Izoli sestanem z ekipo, in potem v enem tednu... Poglej kako zanimivi gostje bodo letos z nami! Noči pred računalniškim zaslonom, dnevi tečejo vse hitreje, ljudje se zbirajo, seznami se daljšajo, napetost narašča. Kmalu bo tu, spet ... spet ga bomo imeli ... spet ga imamo, Kino Otok!