- Sì, pronto, centralino? Vorrei parlare con l’Ufficio Missioni Interplanetarie, grazie…
- ?
- Salve, qui Maggiore Erregibì Monkey per nuovo rapporto Missione Interplanetaria. Ci sono grosse novità, Tenete.
-?
-Questa Isola non è un’isola, ma a volte si trasforma in un’isola. Un’isola felice. E manco a dirlo si chiama proprio così: Izola.
- …?
-Beh, facciamo così: lei provi a immaginare una spiaggia, Signore. Una spiaggia è un posto che comincia sempre nello stesso punto ma finisce un po’ qua e un po’ là, perché un attimo prima l’acqua ne copre un pezzo e un attimo dopo lo scopre. E quell’acqua, che si muove e scopre e ricopre eccetera eccetera si chiama mare.
-?
-Ecco. Adesso la spiaggia se la immagini di notte, piena di vento. E su questa spiaggia un telo bianco. Poi provi a immaginarsi che qualcuno ci spari su una luce, che non è sempre della stessa intensità. Bene, Tenente: il risultato è che l’immagine sul telo si muove, e questo è ciò che sulla Terra chiamano “Cinema”. E poi mentre tutto questo succede, con la spiaggia, e il fascio di luce che va sul telo e che se non ci fosse il telo guarderebbe il mare, due persone improvvisano della musica. Ed anche questo è cinema, perché tanti anni fa funzionava proprio così, solo che poi non è più stato così fino a quando su questo pianeta non si sono ricordati che l’idea non era male. Ed in effetti lei non immagina quante cose si possano fare con un po’ di luce, un telo bianco, un sintetizzatore, un didgeridou e qualche piatto metallico, Signore.
-?
- Le immagini erano di bagnanti in spiaggia. Ma di giorno.
-?
-No, non è sempre così: non è che se proietta qualcosa su una spiaggia le immagini devono essere state per forza girate su un posto simile. Oggi, per esempio, ho visto un film di riprese aeree su una regione del Canadà. Si immagina la scomodità di proiettarle a 3000 metri, sennò? L’idea mi è sembrata bella proprio perché c’era una spiaggia su un telo su una spiaggia. E le immagini non avevano suono, ma arrivava il suono dell’acqua che copriva e scopriva la spiaggia su cui era posto il telo.
-?
-No, Signore. Non era un cocktail party e non c’era bisogno del pass blu per arrivarci. E lei che mi aveva messo istruito che senza il pass avrei dovuto fare delle avances a un produttore di fictions televisive.
-…
-Anche qui si sbagliava, Tenente. Il festival non è dentro l’Italia, ma un po’ più in là.
- ?
- No, Signore. Ancora niente VIP: neanche Renato Pozzetto. VIP, per me, ieri sera, lo sono stati gli ANTE UPEDANTEN: quattro strampalati in abito e cravatta fullsize che con un contrabbasso, una grancassa, una chitarra e un violino suonavano canzoni di partigiani e lavoratori, molti brani in sloveno (Maledizione: perché mi ha fatto imparare l’italiano e non lo sloveno?!?), un po’ di Jimi Hendrix, un po’ di tradizionale italiana e pure When The Music’s Over dei Doors. E a questo proposito, signore, dovrei rivolgerle la mia comunicazione più importante.
-?
-Ho intenzione di rassegnare le mie dimissioni, Signore.
-!!!
-Beh, allora lo consideri un ammutinamento. Vorrei che mi lasciaste qui: ho intenzione di prendermi il mondo. Ieri sera mi è sembrato che si potesse fare. E che a tratti possano farlo un po’ tutti i terrestri, Signore. Ad esempio, pare che nell’acqua che viene e va e che scopre e ricopre ci si possa anche tuffare. Ho proprio voglia di scoprire che effetto fa. Mandi pure le mie credenziali in casa di detenzione. Si tranquillizzi, Signore: le invierò una cartolina.
Luciano
Prikaz objav z oznako dan 5. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako dan 5. Pokaži vse objave
12. september 2010
Ko vsi spimo - film, ki ga ne boste videli na iranskih avtobusih
Iran se v današnjem geopolitičnem prostoru nahaja na ožigosani strani totalitarnih režimov, med katerimi mu lahko preostali člani osi zla, vsaj glede kinematografije, kvečjemu zavidajo. Resda je za to delno zaslužna številčna perzijska diaspora, ki je uspešno predstavila Iran in tamkajšnje razmere s pomočjo produkcij izven matične države, kar je ob drznem obravnavanju iranske družbe, predvsem filmske srenje, uspelo tudi filmu »Ko vsi spimo«.
Že uvodni kadri so mi vzbudili spomin na dolge nočne vožnje z avtobusom med iranskimi velemesti, na katerih je vselej, poleg jokajočih otrok, največ negodovanja potnikov in preglavic s spanjem povzročalo neumorno vrtenje filmov. Običajno je šlo za cenene situacijske komedije s tipično karakterizacijo v slogu commedie del'arte; po pogovoru z domačini je bilo tovrstnih izdelkov vsaj toliko kot kritik na Ahmadinedžada, po zelo ugodni ceni pa so bili ti filmi dostopni v vsaki izmed prodajaln s plagiatskimi DVDji. Ob izdatni produkciji pa se pojavi vprašanje - zakaj so v vseh filmih nastopali vselej (skoraj) isti igralci. Odgovor je spretno ponudil lanskoletni izdelek Bahrama Beyzale.
Destrukcija iranske kinomatografije po njegovem mnenju izvira v nepotizmu, s katerim se skuša preprečiti sleheren vstop kontra-revolucionarne miselnosti v skrajno ideološko obremenjeno podobo iranske družbe. Kaj državljani počnejo v svoji zasebnosti je po razpadu nravstvenih milic bolj ali manj prepuščeno njim samim in tak odnos ima oblast tudi do filma – dokler ni podprto z državnimi sredstvi, si lahko privošči tudi odmik od striktne režimske hvale - seveda do določene mere. Režiser je spretno upravičil zgodbo zamenjave glavnih igralcev, naslova filma, režiserja, celo zaključnega razpleta z idejo filma v filmu. Tragično smrt iranske kinematografije je naprtil producentom, smrt mučenice, kinematografske Nede, pa uprizoril kar pred staro in opuščeno kinodvorano. Kako simbolično.
Ne glede na to, da se »Ko vsi spimo« bržčas odmika od masovne produkcije iranskih cenenih filmov, pa jih smelo zajame v svojo idejo. Brez njih, tega filma pač ne bi bilo, brez tega filma, pa morda tudi ne prepričanja, da je večina iranskih filmov dandanes pravzaprav groznih. K sreči ti ostanejo v Iranu in jih vidite le na nočnih avtobusih ...
Toni
Že uvodni kadri so mi vzbudili spomin na dolge nočne vožnje z avtobusom med iranskimi velemesti, na katerih je vselej, poleg jokajočih otrok, največ negodovanja potnikov in preglavic s spanjem povzročalo neumorno vrtenje filmov. Običajno je šlo za cenene situacijske komedije s tipično karakterizacijo v slogu commedie del'arte; po pogovoru z domačini je bilo tovrstnih izdelkov vsaj toliko kot kritik na Ahmadinedžada, po zelo ugodni ceni pa so bili ti filmi dostopni v vsaki izmed prodajaln s plagiatskimi DVDji. Ob izdatni produkciji pa se pojavi vprašanje - zakaj so v vseh filmih nastopali vselej (skoraj) isti igralci. Odgovor je spretno ponudil lanskoletni izdelek Bahrama Beyzale.
Destrukcija iranske kinomatografije po njegovem mnenju izvira v nepotizmu, s katerim se skuša preprečiti sleheren vstop kontra-revolucionarne miselnosti v skrajno ideološko obremenjeno podobo iranske družbe. Kaj državljani počnejo v svoji zasebnosti je po razpadu nravstvenih milic bolj ali manj prepuščeno njim samim in tak odnos ima oblast tudi do filma – dokler ni podprto z državnimi sredstvi, si lahko privošči tudi odmik od striktne režimske hvale - seveda do določene mere. Režiser je spretno upravičil zgodbo zamenjave glavnih igralcev, naslova filma, režiserja, celo zaključnega razpleta z idejo filma v filmu. Tragično smrt iranske kinematografije je naprtil producentom, smrt mučenice, kinematografske Nede, pa uprizoril kar pred staro in opuščeno kinodvorano. Kako simbolično.
Ne glede na to, da se »Ko vsi spimo« bržčas odmika od masovne produkcije iranskih cenenih filmov, pa jih smelo zajame v svojo idejo. Brez njih, tega filma pač ne bi bilo, brez tega filma, pa morda tudi ne prepričanja, da je večina iranskih filmov dandanes pravzaprav groznih. K sreči ti ostanejo v Iranu in jih vidite le na nočnih avtobusih ...
Toni
Naročite se na:
Objave (Atom)