Že uvodni kadri so mi vzbudili spomin na dolge nočne vožnje z avtobusom med iranskimi velemesti, na katerih je vselej, poleg jokajočih otrok, največ negodovanja potnikov in preglavic s spanjem povzročalo neumorno vrtenje filmov. Običajno je šlo za cenene situacijske komedije s tipično karakterizacijo v slogu commedie del'arte; po pogovoru z domačini je bilo tovrstnih izdelkov vsaj toliko kot kritik na Ahmadinedžada, po zelo ugodni ceni pa so bili ti filmi dostopni v vsaki izmed prodajaln s plagiatskimi DVDji. Ob izdatni produkciji pa se pojavi vprašanje - zakaj so v vseh filmih nastopali vselej (skoraj) isti igralci. Odgovor je spretno ponudil lanskoletni izdelek Bahrama Beyzale.
Destrukcija iranske kinomatografije po njegovem mnenju izvira v nepotizmu, s katerim se skuša preprečiti sleheren vstop kontra-revolucionarne miselnosti v skrajno ideološko obremenjeno podobo iranske družbe. Kaj državljani počnejo v svoji zasebnosti je po razpadu nravstvenih milic bolj ali manj prepuščeno njim samim in tak odnos ima oblast tudi do filma – dokler ni podprto z državnimi sredstvi, si lahko privošči tudi odmik od striktne režimske hvale - seveda do določene mere. Režiser je spretno upravičil zgodbo zamenjave glavnih igralcev, naslova filma, režiserja, celo zaključnega razpleta z idejo filma v filmu. Tragično smrt iranske kinematografije je naprtil producentom, smrt mučenice, kinematografske Nede, pa uprizoril kar pred staro in opuščeno kinodvorano. Kako simbolično.
Ne glede na to, da se »Ko vsi spimo« bržčas odmika od masovne produkcije iranskih cenenih filmov, pa jih smelo zajame v svojo idejo. Brez njih, tega filma pač ne bi bilo, brez tega filma, pa morda tudi ne prepričanja, da je večina iranskih filmov dandanes pravzaprav groznih. K sreči ti ostanejo v Iranu in jih vidite le na nočnih avtobusih ...
Toni
Ni komentarjev:
Objavite komentar